Okoljski pomen
Češnja je ena izmed tistih rastlin, ki so najbolj odvisne od opraševalcev
Večina ljudi čebelarstvo največkrat povezuje s pridelavo medu in ostalih čebeljih pridelkov, čeprav opravljajo čebele še veliko pomembnejšo funkcijo opraševanja rastlin.
Brez prisotnosti čebel bi imele številne rastline manjši pridelek, nekatere pa bi bile celo obsojene na propad.
Opraševanje je proces, ki ga je v naravi težko zaznati, saj se ključna vloga opraševalcev pokaža šele takrat, ko opraševanje ni zadovoljivo, kar se kaže v manjši količini pridelka, ali pa je le-ta slabše kakovosti.
Najhitreje se to vidi pri rastlinah, pri katerih so rezultat opraševanja plodovi (jablane, hruške, češnje, breskve …).
Zaradi negativnih vplivov okolja so čebele in ostali opraševalci vedno bolj ogroženi.
K temu v veliki meri prispeva intenzivno kmetijstvo, katerega kulture opraševalcem niso najbolj naklonjene. Največjo nevarnost pa čebelam predstavlja uporaba fitofarmacevtskih sredstev, s katerimi čebele pridejo v stik ob opraševanju in nabiranju vode.
V izogib temu je priporočljivo, da kmetje obdelovalne površine škropijo sredi dneva, ko na rastlinah ni več jutranje rose, ki čebelam sploh poleti predstavlja pomemben vir vode.
Ob širjenju intenzivnega kmetijstva je v naravi prisotnih vedno manj medovitih rastlin. Regrat, ki se je še uspel obdržati, čebelam predstavlja pomemben vir medičine, še bolj pa cvetnega prahu.
Evodija ali čebelje drevo (Vir: Čebelarska zveza Slovenije)
Poleg kmetov in čebelarjev pa lahko k blagostanju čebel prispevamo prav vsi.
Eden izmed načinov je ta, da na svojem vrtu posadimo medovite rastline, ki čebelam predstavljajo pomemben vir hrane, sploh v času, ko paše v naravi primanjkuje. Čebelam ugodne so na primer sončnice, navadna leska, ali pa na primer evodija, ki ji nekateri pravijo kar čebelje drevo.
Vir: Peter Kozmus … [et. al.]: Čebelarjenje za vsakogar, Ljubljana, Kmečki glas, 2011